Zakaj se podajamo v jame, polne vlage, teme in nevarnosti? Ali ne bi bilo prijetneje poležavati v dišeči travi, na toplem soncu, poslušati žvrgoljenje ptic in se predajati sanjarjenju?
Podobna vprašanja o smislu jamarstva nam zastavljajo starši, znanci, prijatelji... Čim bolj živo opisujemo užitke plazenja po blatu, vznemirljivost od napornega plezanja po vrvi ter zadovoljstvo ob odkrivanju novih, za nekatere popolnoma brezkoristnih delov podzemlja, tem manj nas razumejo...
Kdor ima jame rad, ta ve.
Kolikor večji je bil napor in kolikor težje so bile ovire, toliko večja in lepša sta bila podvig in osebno zadovoljstvo. In če so pri tem sodelovali pogumni in zvesti ljudje, v prijateljstvu, v kakršnem se lahko na svojega tovariša zaneseš, kot na samega sebe, je doživetlje še toliko bolj nepozabno. Tam spodaj si resničen, tam se kljub velikim naporom, mrazu in vlagi, sprostiš, napolniš svojo dušo, um in začutiš tisto notranjo gotovost in veselje do življenja.
|
75 LET
|
